GALERIJA ASTROFOTOGRAFIJ

Komet C/2023 A3 (Tsuchinshan-ATLAS) - wide field

Komet C/2023 A3 (Tsuchinshan–ATLAS) je eden najimenitnejših kometov zadnjih desetletij in je v letu 2024 pritegnil izjemno pozornost astronomov ter ljubiteljev nočnega neba po vsem svetu. Gre za dolgoperiodični komet, ki izvira iz oddaljenega Oortovega oblaka – ogromnega rezervoarja ledenih teles na skrajnem robu Osončja. Zaradi svoje svetlosti, dolgega repa in izjemne fotogeničnosti je postal eden najbolj fotografiranih nebesnih objektov leta 2024 ter si prislužil naziv "veliki komet leta 2024".

Komet sta neodvisno odkrila kitajski observatorij Purple Mountain Observatory (Tsuchinshan) 9. januarja 2023 in sistem ATLAS (Asteroid Terrestrial-impact Last Alert System) v Južni Afriki nekaj tednov pozneje. Prav zaradi dvojnega odkritja nosi ime Tsuchinshan–ATLAS. Že zgodnji izračuni njegove orbite so pokazali, da bo septembra 2024 dosegel perihelij, pri katerem se bo Soncu približal na manj kot 40 % razdalje med Zemljo in Soncem.

Ko se je komet približeval Soncu, je njegovo ledeno jedro začelo intenzivno sublimirati. Led se je pod vplivom sončne toplote spreminjal neposredno v plin, pri čemer so se sproščali tudi drobni prašni delci. Okoli jedra se je oblikovala obsežna koma – svetleča ovojnica plina in prahu –, iz katere sta se razvila značilna prašni in ionski rep. Prašni rep je zaradi ukrivljene oblike sledil orbiti kometa, medtem ko je modrikasti ionski rep kazal skoraj neposredno proč od Sonca pod vplivom sončevega vetra.

Jeseni 2024 je komet postal viden tudi s prostim očesom. Po prehodu mimo Sonca je krasil večerno nebo z izjemno dolgim repom, ki je na fotografijah segal več deset stopinj čez nebo. Opazovalci so poročali o izredno svetli komi in izrazitem prašnem repu, zaradi česar so ga pogosto primerjali z znamenitimi kometi Hale–Bopp, NEOWISE in Hyakutake. Čeprav so nekateri raziskovalci pred perihelijem napovedovali možnost razpada jedra, je komet preživel bližnje srečanje s Soncem in pripravil enega najlepših astronomskih spektaklov desetletja.

Za astrofotografe je bil C/2023 A3 izjemno privlačen objekt. Zaradi velike svetlosti ga je bilo mogoče fotografirati že z običajnimi DSLR ali brezzrcalnimi fotoaparati, opremljenimi s širokokotnimi ali teleobjektivi. Številni posnetki so prikazovali razvejano strukturo repa, podrobnosti v komi in celo tanke prašne curke, ki so izhajali iz jedra. Fotografije, posnete z dolgimi osvetlitvami in motoriziranimi montažami, so razkrile bogato dinamiko izmetavanja prahu ter subtilne spremembe v obliki repa iz dneva v dan.

Znanstveno je bil komet izjemno pomemben, saj predstavlja ostanek prvotnega materiala, iz katerega je pred približno 4,6 milijarde let nastalo Osončje. Analize njegovega plina in prahu astronomom omogočajo vpogled v kemično sestavo zgodnjega Sončevega sistema ter procese, ki so potekali ob njegovem nastanku. Ker gre za dinamično nov komet iz Oortovega oblaka, vsebuje snov, ki je ostala skoraj nespremenjena vse od nastanka planetov.

Statistični in tehnični podatki:

• Oznaka: C/2023 A3 (Tsuchinshan–ATLAS)
• Vrsta: dolgoperiodični (neperiodični) komet iz Oortovega oblaka
• Odkritje: 9. januar 2023 (Purple Mountain Observatory – Kitajska); neodvisno potrjen 22. februarja 2023 s sistemom ATLAS
• Izvor imena: observatorij Tsuchinshan (Purple Mountain) in projekt ATLAS
• Smer gibanja: retrogradna – okoli Sonca kroži v nasprotni smeri od planetov
• Vidnost leta 2024: viden tudi s prostim očesom ob ugodnih razmerah
• Največja svetlost: približno magnituda −4 do −5 v obdobju največjega sija (odvisno od pogojev opazovanja)
• Zgradba: ledeno jedro, koma, prašni rep in ionski rep
• Znanstveni pomen: eden najsvetlejših kometov po kometu Hale–Bopp in pomemben predstavnik dinamično novih kometov iz Oortovega oblaka
• Predvidena vrnitev: šele čez več deset tisoč let oziroma morda nikoli, če bo zaradi rahlo hiperbolične orbite zapustil Osončje.

Komet C/2023 A3 (Tsuchinshan-ATLAS)

Komet C/2025 A6 Lemmon

Komet C/2025 A6 (Lemmon) je eden najzanimivejših dolgoperiodičnih kometov, odkritih v letu 2025. Gre za ledeno telo iz zunanjih predelov Osončja, ki je pritegnilo veliko pozornosti astronomov zaradi svoje ugodne lege med približevanjem Soncu, izrazite aktivnosti in precej večje svetlosti od prvotnih napovedi. Komet je bil odkrit 3. januarja 2025 v okviru programa "Mount Lemmon Survey"", katerega namen je odkrivanje asteroidov in kometov, odkritje pa je pripisano astronomu D. Carsonu Fulsu. Sprva je bil komaj zaznaven objekt 21. magnitude, vendar je nadaljnje spremljanje pokazalo, da gre za zelo aktivno kometno jedro.

Komet izvira iz zelo oddaljenih območij Osončja, najverjetneje iz Oortovega oblaka, ogromnega rezervoarja ledenih teles, ki obdaja Sončev sistem. Njegova tirnica je zelo podolgovata, zato v notranje predele Osončja zaide le izjemno redko. Pred prihodom v bližino Sonca je imel orbitalno periodo približno 1300 let, gravitacijski vpliv Sonca in planetov pa je njegovo prihodnjo orbito nekoliko spremenil, tako da bo naslednji povratek predvidoma čez približno 1100–1200 let.

Med približevanjem Soncu se je led na površini jedra začel intenzivno sublimirati. Pri tem so se sproščali vodna para, ogljikov dioksid, ogljikov monoksid ter številni drugi plini skupaj z drobnimi prašnimi delci. Nastala je obsežna koma – svetel oblak plina in prahu okoli jedra – iz katerega sta se razvila prašni in ionski rep. Ionski rep je zaradi delovanja Sončevega vetra kazal skoraj neposredno stran od Sonca, medtem ko je bil prašni rep širši in rahlo ukrivljen.

Posebnost kometa je bila njegova nepričakovano hitra rast svetlosti po ponovnem pojavu iz Sončeve bližine poleti 2025. Sprva so astronomi pričakovali, da bo dosegel približno 10. magnitudo, kasneje pa se je izkazalo, da bi lahko postal celo objekt tretje do pete magnitude, kar pomeni možnost opazovanja s prostim očesom iz krajev z zelo temnim nebom. Zaradi tega je postal eden najopaznejših kometov leta 2025 in priljubljen cilj tako profesionalnih kot ljubiteljskih astronomov.

Njegovo gibanje po nebu je bilo razmeroma hitro. V tednih okoli največjega približanja Zemlji je vsak večer opazno spreminjal lego med ozvezdji. Astrofotografi so lahko spremljali hitro rast repa in spreminjanje njegove strukture zaradi vpliva Sončevega vetra ter izbruhov aktivnosti na površini jedra. Na fotografijah je komet pogosto kazal značilno zelenkasto barvo kome, ki nastane zaradi svetljenja molekul dvoatomnega ogljika (C₂), kar je značilno za številne svetlejše komete.

Najbližje Zemlji je prišel oktobra 2025, ko je bil od nas oddaljen približno 0,60 astronomske enote oziroma okoli 90 milijonov kilometrov. Perihelij – najmanjšo oddaljenost od Sonca – je dosegel 8. novembra 2025 na razdalji približno 0,53 astronomske enote. Čeprav se Soncu ni približal tako zelo kot nekateri znameniti kometi, je bila njegova aktivnost dovolj velika, da je razvil lepo vidna repa in postal eden najlepših nebesnih objektov jeseni 2025.

Znanstveno je bil komet zelo zanimiv tudi zato, ker so z radijskimi teleskopi prvič zaznali hidroksilne (OH) radijske črte in spremljali spremembe njihovega obnašanja med približevanjem Soncu. Takšne meritve omogočajo ocenjevanje količine vode, ki jo komet sprošča, ter razumevanje fizikalnih procesov v njegovi komi.

Za ljubitelje astronomije je C/2025 A6 (Lemmon) predstavljal enega vrhuncev opazovalne sezone leta 2025. Zaradi ugodne lege na severnem nebu, razmeroma velike svetlosti in izrazitega repa je bil izvrsten fotografski motiv za širokokotne posnetke in teleskopsko astrofotografijo. Ker se bo po trenutni orbiti vrnil šele čez več kot tisočletje, je bil njegov obisk za današnjo generacijo opazovalcev enkraten dogodek.

Statistični in tehnični podatki:

• Oznaka: C/2025 A6 (Lemmon)
• Vrsta: dolgoperiodični (neperiodični) komet
• Izvor: Oortov oblak
• Odkritje: 3. januar 2025
• Odkritelj: D. Carson Fuls
• Program odkritja: Mount Lemmon Survey
• Najbližji pristop k Zemlji: 21. oktober 2025
• Barva kome: zelenkasta zaradi emisije molekul C₂
• Glavne sestavine repa: prah, vodna para, ionizirani plini (predvsem CO⁺ in H₂O⁺)

Komet C/2022 E3 (ZTF)

Komet C/2022 E3 (ZTF) je eden najbolj odmevnih kometov zadnjih let, saj je v začetku leta 2023 navdušil tako profesionalne astronome kot ljubitelje nočnega neba po vsem svetu. Njegova največja posebnost je bila izrazita zelenkasta koma, zaradi katere je v medijih pogosto dobil ime "zeleni komet". Oznaka ZTF izhaja iz raziskovalnega programa Zwicky Transient Facility, s katerim so ga odkrili 2. marca 2022 med sistematičnim pregledovanjem neba.

Komet izvira iz oddaljenega Oortovega oblaka, ogromnega rezervoarja ledenih teles, ki obdaja Osončje. Takšni kometi so ostanki nastanka Osončja pred približno 4,6 milijarde let in veljajo za nekakšne "zamrznjene časovne kapsule", saj vsebujejo prvotno snov iz obdobja nastajanja planetov. Ko se približajo Soncu, začne led na njihovem površju sublimirati – neposredno prehajati iz trdnega v plinasto stanje. Pri tem se sproščajo plini in prašni delci, ki okoli jedra ustvarijo komo ter značilna repa.

Največ pozornosti je C/2022 E3 (ZTF) pritegnil zaradi svoje intenzivno zelene barve. Ta ni posledica zelenega ledu ali prahu, temveč molekul dvoatomnega ogljika (C₂) in cianogena (CN), ki jih Sončevo ultravijolično sevanje vzbudi, da oddajajo zelenkast sij. Ta pojav je razmeroma pogost pri kometih, vendar je bil pri C/2022 E3 zaradi ugodnih opazovalnih razmer izredno izrazit.

Poleg zelene kome sta bila jasno vidna tudi dva različna repa. Prašni rep, sestavljen iz drobnih trdnih delcev, je bil rumenkasto-bel in rahlo ukrivljen, medtem ko je bil ionski rep modrikast ter usmerjen skoraj natančno proč od Sonca. Januarja 2023 je bil opažen tudi redek pojav navideznega protirepa (anti-tail), ki nastane zaradi geometrije opazovanja, ko Zemlja prečka ravnino kometove orbite. Takrat se zdi, kot da rep kaže proti Soncu, čeprav gre zgolj za perspektivni učinek.

Komet je Soncu najbližje prišel 12. januarja 2023, ko je bil oddaljen približno 1,11 astronomske enote. Najbližje Zemlji pa je bil 1. februarja 2023 na razdalji približno 0,284 astronomske enote oziroma okoli 42 milijonov kilometrov. V tem obdobju je dosegel navidezni sij okoli magnitude 5, zato ga je bilo pod zelo temnim nebom mogoče opaziti tudi s prostim očesom, še lepši pogled pa so omogočili daljnogledi in manjši teleskopi.

Astrofotografi so komet množično fotografirali zaradi njegove fotogenične zelene kome, dolgih repov in hitrega gibanja med zvezdami. Posebej zanimive so bile slike, na katerih je komet prehajal mimo znanih ozvezdij in svetlih zvezd, saj je omogočal privlačne kompozicije širokega polja. Zaradi bližine Zemlji so bile na kakovostnih posnetkih vidne tudi podrobnosti v komi, plinski curki ter spremembe v strukturi repa, ki jih je povzročal Sončev veter.

Po orbitalnih izračunih je komet v notranje Osončje prispel po približno 50.000 letih potovanja. Zaradi gravitacijskih motenj planetov njegova prihodnja orbita ni povsem gotova – mogoče je, da bo zapustil Osončje ali pa se bo vrnil šele čez več deset tisoč let oziroma še pozneje. V vsakem primeru predstavlja izjemno redkega obiskovalca, katerega opazovanje je bilo za današnjo generacijo skoraj enkratna življenjska priložnost.

Osnovni podatki:

• Polna oznaka: C/2022 E3 (ZTF)
• Vrsta kometa: dolgoperiodični (iz Oortovega oblaka)
• Odkritje: 2. marec 2022
• Program odkritja: Zwicky Transient Facility (ZTF)
• Perihelij (najbližje Soncu): 12. januar 2023
• Vidnost: s prostim očesom na zelo temnem nebu, odlična z daljnogledom in teleskopom
• Barva kome: izrazito zelena zaradi molekul C₂ in CN
• Vrste repov: prašni rep, ionski rep in občasno navidezni protirep
• Posebnost: eden najsvetlejših in najbolj fotografiranih kometov leta 2023 z izrazito zeleno komo.

Komet 12P/Pons–Brooks

Komet 12P/Pons–Brooks je eden najbolj zanimivih periodičnih kometov v Osončju in spada med tako imenovane ""Halleyjeve komete"", katerih obhodni čas znaša med 20 in 200 let. Zaradi svoje približno 71-letne obhodne dobe ga lahko večina ljudi v življenju opazuje le enkrat. Komet je prvi odkril francoski astronom Jean-Louis Pons leta 1812, med njegovim naslednjim povratkom leta 1883 pa ga je neodvisno znova odkril William Robert Brooks. Po obeh astronomih je dobil tudi svoje današnje ime.

12P/Pons–Brooks je ostanek iz zgodnjih obdobij nastajanja Osončja, star približno 4,6 milijarde let. Njegovo jedro je sestavljeno iz mešanice vodnega ledu, zamrznjenih plinov, silikatnega prahu in kamnitih delcev. Ko se približa Soncu, se led začne sublimirati, pri čemer nastajajo mogočna koma in značilna repa – prašni ter ionski rep. Ti strukturi lahko dosežeta več milijonov kilometrov dolžine in ustvarita enega najlepših prizorov na nočnem nebu.

Posebnost tega kometa so njegovi nenadni in zelo izraziti izbruhi aktivnosti (outbursts). Med približevanjem Soncu v letih 2023 in 2024 je doživel številne eksplozivne izbruhe, pri katerih so iz notranjosti jedra ušli veliki oblaki plina in prahu. Zaradi nepravilne oblike teh oblakov je na nekaterih fotografijah koma dobila videz dveh rogov, zato se je kometa oprijel vzdevek "Hudičev komet" (Devil Comet). Evropska vesoljska agencija pa je zaradi njegove povezave z meteorskim rojem κ-Drakonid in njegove dramatične aktivnosti zanj uporabila tudi ime "Mother of Dragons".

Jedro kometa meri približno 30 kilometrov v premeru, zaradi česar spada med večje znane periodične komete. Njegova površina je zelo temna, saj odbije le majhen delež Sončeve svetlobe. Večino njegove svetlosti zato povzroča ogromna koma, ki nastane ob segrevanju in izhlapevanju ledu. Opazovanja kažejo, da izbruhe povzročajo votline pod površjem, v katerih se kopiči plin, dokler tlak ne postane dovolj velik, da razpoči površinsko plast.

Med zadnjim približevanjem Soncu je komet postal eden najsvetlejših periodičnih kometov zadnjih desetletij. V najboljših razmerah je dosegel navidezni sij okoli magnitude 4, kar je pomenilo, da je bil z zelo temnega neba viden tudi s prostim očesom, veliko lažje pa z daljnogledom. Za astrofotografe je predstavljal izjemno privlačen objekt, saj so dolgi osvetlitveni časi razkrili zelenkasto komo, modrikast ionski rep in svetlejši prašni rep.

Komet ima zelo razpotegnjeno in močno nagnjeno orbito. V periheliju se Soncu približa precej bližje kot Zemlja, nato pa se oddalji daleč preko Neptunove orbite. Zaradi velike ekscentričnosti in skoraj 74-stopinjskega nagiba se giblje po zelo nenavadni poti glede na ravnino planetov. Njegova naslednja vrnitev v notranji del Osončja bo šele leta 2095, zato sedanja generacija astronomov njegovega naslednjega velikega pojava najverjetneje ne bo več doživela.

Osnovni podatki:

• Uradna oznaka: 12P/Pons–Brooks
• Vrsta: periodični komet Halleyjevega tipa
• Odkritelj: Jean-Louis Pons (1812)
• Ponovno odkritje: William Robert Brooks (1883)
• Predvidena starost: približno 4,6 milijarde let
• Obhodna doba: približno 71,5 leta
• Zadnji perihelij: 21. april 2024
• Naslednji perihelij: 15. avgust 2095
• Sestava jedra: vodni led, ogljikov dioksid, ogljikov monoksid, prah, silikati in organske spojine
• Barva kome: zelenkasta zaradi molekul dvoatomnega ogljika (C₂)
• Vrste repov: prašni rep in ionski (plazemski) rep
• Posebnost: številni eksplozivni izbruhi aktivnosti, zaradi katerih je koma občasno dobila značilen videz "rogov", kar je privedlo do vzdevka "Hudičev komet".

Komet C/2025 R2 Swan

C/2025 R2 (SWAN) je eden najzanimivejših kometov, odkritih v letu 2025. Gre za dolgoperiodični komet, ki izvira iz zunanjih delov Osončja in je bil prvič opažen na posnetkih instrumenta SWAN (Solar Wind ANisotropies) na krovu vesoljskega observatorija SOHO. Instrument SWAN je namenjen opazovanju porazdelitve vodika v medplanetarnem prostoru, vendar se je skozi leta izkazal tudi kot zelo uspešno orodje za odkrivanje novih kometov. Komet je bil sprva opažen na vesoljskih posnetkih, kmalu zatem pa so ga potrdili tudi zemeljski observatoriji, kar je omogočilo natančen izračun njegove tirnice in fizikalnih lastnosti.

Komet C/2025 R2 (SWAN) je med svojim približevanjem Soncu razvil izrazito komo – oblak plina in prahu okoli ledenega jedra – ter dolgo ionsko in prašno repato strukturo. Zaradi sublimacije ledu, ko se je približeval Soncu, so se iz njegovega jedra sproščali vodna para, ogljikov dioksid, ogljikov monoksid ter številne druge hlapne snovi. Sončev veter in tlak Sončeve svetlobe sta iz teh delcev oblikovala značilna repa, ki sta bila dobro vidna na fotografijah astrofotografov po vsem svetu. Posebej opazna je bila zelenkasta barva kome, ki je posledica emisije molekule dvoatomnega ogljika (C₂), znane kot Swanovi pasovi, po katerih je instrument SWAN tudi dobil ime.

Orbita kometa kaže, da gre za telo z zelo razpotegnjeno eliptično tirnico. Ob prehodu skozi notranji del Osončja je komet Soncu prišel na približno polovico razdalje med Zemljo in Soncem. Čeprav ni dosegel izjemne svetlosti na ravni največjih zgodovinskih kometov, je postal lep teleskopski in daljnogledni objekt ter je bil pod ugodnimi pogoji na meji vidnosti s prostim očesom. Največ zanimanja je vzbudil jeseni 2025, ko se je po prehodu mimo Sonca približal tudi Zemlji.

Astrofotografi so komet cenili predvsem zaradi njegove estetske podobe. Dolg ionski rep je kazal neposredno proč od Sonca, prašni rep pa je bil nekoliko ukrivljen zaradi gibanja prašnih delcev po lastnih tirnicah. Fotografije z dolgimi osvetlitvami so razkrivale podrobnosti v notranjosti kome, strukturo repov in spremembe njihove oblike iz noči v noč. Opazovanja so pokazala, da je bila aktivnost kometa razmeroma stabilna, čeprav je po največjem približanju Zemlji njegova svetlost začela hitro upadati.

Posebnost kometa C/2025 R2 (SWAN) je tudi njegova znanstvena vrednost. Spektroskopske raziskave so omogočile analizo kemične sestave plinov v komi. Meritve so pokazale izrazite emisijske črte molekul C₂, NH₂ in atomarnega kisika, kar raziskovalcem pomaga razumeti sestavo prvobitnega materiala, iz katerega je pred približno 4,6 milijarde let nastalo Osončje. Ker so kometi ostanki njegovega nastanka, predstavljajo nekakšne "časovne kapsule", ki ohranjajo snovi iz obdobja oblikovanja planetov.

Osnovni podatki:

• Oznaka: C/2025 R2 (SWAN)
• Vrsta kometa: neperiodični oziroma dolgoperiodični komet
• Način odkritja: na posnetkih instrumenta SWAN na vesoljskem observatoriju SOHO
• Prvi opazovalci: Vladimir Bezugly in drugi sodelujoči opazovalci; sledila je potrditev z zemeljskimi teleskopi.
• Datum perihelija: 12. september 2025
• Barva kome: zelenkasta zaradi emisije molekule C₂ (Swanovi pasovi)
• Glavne sestavine kome: vodna para (H₂O), ogljikov dioksid (CO₂), ogljikov monoksid (CO), C₂, NH₂ ter drugi hlapni plini
• Vrsti repov: ionski (plinski) in prašni rep

Komet C/2017 K2 (PanSTARRS)

Komet C/2017 K2 (PanSTARRS) je eden najzanimivejših dolgoperiodičnih kometov, odkritih v zadnjih desetletjih, saj je astronomom ponudil redek vpogled v obnašanje telesa iz Oortovega oblaka že na izjemno veliki oddaljenosti od Sonca. Odkrit je bil 21. maja 2017 v okviru raziskovalnega programa Pan-STARRS na havajskem observatoriju Haleakalā, ko je bil od Sonca oddaljen približno 16 astronomskih enot – precej dlje od Saturnove orbite. Še bolj presenetljivo pa je bilo dejstvo, da je bil komet že tedaj aktiven in obdan z izrazito komo, čeprav na takšni razdalji običajni vodni led ostaja popolnoma zamrznjen. To je pomenilo, da njegovo aktivnost poganjajo hlapnejše snovi, predvsem ogljikov monoksid (CO), ki sublimira pri precej nižjih temperaturah kot voda.

Kasnejši pregled arhivskih posnetkov je pokazal, da je bil komet dejansko aktiven že leta 2013, ko je bil od Sonca oddaljen skoraj 24 astronomskih enot. Takšna zgodnja aktivnost je med astronomi vzbudila veliko zanimanje, saj je predstavljala enega najbolj oddaljenih primerov aktivnega kometa, kar jih je bilo kadar koli opazovanih. Vesoljski teleskop Hubble je kmalu po odkritju posnel izjemno podrobne fotografije, na katerih je bila vidna ogromna koma s premerom okoli 130.000 kilometrov. Jedro kometa je ostalo skrito v osrednjem delu kome, vendar so opazovanja pokazala, da gre za razmeroma veliko ledeno telo, katerega premer naj bi znašal več deset kilometrov.

C/2017 K2 izvira iz Oortovega oblaka, ogromnega rezervoarja ledenih teles na robu Osončja, kjer kometi preživijo milijone let v skoraj popolni temi in mrazu. Pred prihodom v notranje dele Osončja je komet potreboval približno štiri milijone let za en obhod okoli Sonca. Med približevanjem je njegovo orbito občutno spremenila gravitacija velikih planetov, predvsem Jupitra in Saturna, zato bo po odhodu iz notranjega Osončja njegova nova orbitalna doba znašala približno 26.000 let. To pomeni, da bo prihodnji obisk precej hitrejši kot prvi, ki ga je zabeležilo človeštvo.

Med letoma 2021 in 2022 je komet postopoma postajal svetlejši. Ko se je približal območju, kjer se je začel intenzivneje uparjati vodni led, se je količina prahu in plinov močno povečala. Najbližje Zemlji je bil julija 2022, ko je bil oddaljen približno 1,8 astronomske enote. V tistem času je bil viden z daljnogledi in manjšimi teleskopi pod temnim nebom, njegov prašni rep pa je na fotografijah dosegal dolžino približno ene kotne stopinje. Čeprav ni postal spektakularen komet, viden s prostim očesom, je bil zaradi stabilne aktivnosti in bogate kome zelo priljubljen med astrofotografi.

Perihelij je dosegel 19. decembra 2022 na razdalji približno 1,8 astronomske enote od Sonca, kar pomeni, da se Soncu ni približal tako zelo kot številni drugi znani kometi. Zaradi razmeroma velike perihelijske razdalje je ostal stabilen in ni razpadel, kar je raziskovalcem omogočilo dolgotrajno spremljanje njegove aktivnosti pred in po obhodu okoli Sonca. Dolgoletna opazovanja so razkrila postopni prehod iz aktivnosti, ki jo poganja ogljikov monoksid, v aktivnost, kjer začne prevladovati sublimacija vodnega ledu.

Komet C/2017 K2 predstavlja pomemben znanstveni objekt, saj omogoča raziskovanje najbolj prvobitnega materiala iz zgodnjega nastanka Osončja. Led, prah in organske spojine v njegovem jedru so ostali skoraj nespremenjeni več milijonov let, zato astronomi v njem vidijo naravno "časovno kapsulo", ki razkriva razmere iz obdobja nastajanja planetov pred približno 4,6 milijarde let. Zaradi tega sodi med najpomembnejše dolgoperiodične komete, opazovane v zadnjem desetletju.

Statistični in tehnični podatki:

• Oznaka: C/2017 K2 (PanSTARRS)
• Vrsta kometa: dolgoperiodični komet iz Oortovega oblaka
• Odkritje: 21. maj 2017
• Odkritelj: raziskovalni sistem Pan-STARRS1
• Kraj odkritja: observatorij Haleakalā, Havaji
• Najzgodnejši znani arhivski posnetki: maj 2013
• Perihelij: 19. december 2022
• Ocenjeni premer jedra: več deset kilometrov (zgornja meja okoli 80 km, verjetneje precej manj)
• Glavni vir zgodnje aktivnosti: sublimacija ogljikovega monoksida (CO)
• Kasnejši vir aktivnosti: sublimacija vodnega ledu
• Znanstveni pomen: eden najbolj oddaljenih aktivnih kometov, kar jih je bilo kdaj opazovanih, in pomemben predstavnik prvobitnih teles iz Oortovega oblaka.